Hrvaška ima zaradi toliko otokov eno najlepših obal v Evropi. Eden njenih najlepših otokov je Murter. Z mojo družino smo se zato odločili, da tam preživimo letošnje poletne počitnice. Murter je s 17,58km2 majhen otok, vendarle pa je obala zelo razčlenjena s številnimi uvalami in tako meri kar 42,6 km, kar je primerljivo s celotno slovensko obalo. Murter od celine loči ozek Murterski kanal preko katerega je v kraju Tisno speljan most, ki ga povezuje s celino.

Murter je med slovenci zelo priljubljen, zato v tamkajšnjih kampih prevladujemo. Tudi letos so kljub epidemiji bili kampi tako polni, da smo komaj našli prost mesto. V kampu Slanica in dveh manjših kampih ni bilo prostora, zato smo naposled pristali v kampu Kosirina. Izkazalo se je, da smo pristali v najlepšem od vseh, v prekrasni uvali Kosirina. Kamp sicer ni luksuzen, ampak zagotavlja urejene sanitarije, dva barčka, možnost nakupa nujnih živil (kruh, sadnje, zelenjava,…) vsak dopoldan. Predvsem pa je zaliv z otočkom na sredini prekrasen. Ob vstopu v morje so tla pokrita z mivko, kar je za otroke pravi raj.

Kolesarjenje po otoku Murter

Zjutraj, ko še ni bilo vroče sem se odpravil raziskovati otok z gorskim kolesom. Odkril sem mnoge čudovite kotičke, ki smo jih potem čez dan obiskali z družino. Eden od njih je plaža na sprehajalni poti med Tisnim in Jezeri, drugi pa plaža Podvrške na severo-vzhodni strani otoka. Prekolesaril sem cel otok in videl mnoge prekrasne uvale (kot ta na spodnji sliki), se povzpel na majne vzpetine od koder sem imel čudovit razgled, ter se peljal po zanimivih pešpoteh ob morju.

Najlepše in najzanimivejše naselje na Murterju je vasica Betina, ki je znana po bogati tradiciji izgradnje betinske gajete, ki se je ohranila do danes. Betinska gajeta je lahek in okreten lesen čoln dolžine 6-7 metrov z latinskim jadrom. S tem čolnom so prevažali in prodajali olivno olje, ter druge pridelke. Še vedno slovijo kot najboljši graditelji lesenih bark v Jadranu.

Tudi poleg ladjedelništva je Betina čudovito mestece v središču katerega na vzpetini stoji prekrasna cerkev sv. Frančiška Asiškegana. Do nje se stekajo vse kamnite in ozke betinske uličice, tipično sredozemske, tlakovane in zidane s kamnom z obale. Mi smo si privoščili večerni sprehod skozi mesto in večerjo v lokalni restavraciji. Toplo priporočam.

• 

• 

Zadnji dan sem na jutranjem izletu s kolesom zapustil otok Murter in se podal po manj prometni cesti v smeri Vodic. Obiskal sem krasno vasico Tribunj, ki je podobno kot Betina narejena iz kamna in sestavljena iz ozkih uličic. Najlepši del mesta je staro mestno jedro, ki je locirano na majnem otočku, okoli katerega so zasidrane jahte in jadrnice.

• 

• 

Murter je tudi izhodišče za organizirne izlete z ladjico v Nacionalni park Kornati, ki slovi po svoji neokrnjeni naravi. Murter torej ponuja zelo veliko: lepo razčlenjeno obalo (uvale in majhni otočki), prekrasna mesteca, kolesarske poti za rekreacijo, urejene kampe, čisto morje, izlete na Kornate in še in še. Odlična izbira za preživljanje poletnega dopusta.

O takšnih in podobnih potovanjih in izletih si lahko preberete na mojem blogu.

Dolomiti so gorovje v severni Italiji, v deželah Južna Tirolska, Trentino in Belluno. Na severu so omejeni z Pustriško dolino, na jugu pa z dolino Val Sugana. Na zahodu segajo do reke Adiže, na vzhodu pa do doline Piave (Cadore). Ime Dolomiti izvira iz imena francoskega mineraloga Déodata de Dolomieuja (1750–1801), ki je prvi opisal mineral dolomit.

Popotniki smo večinoma okupirani s potovanji v daljne kraje, velikokrat pa pozabimo na največje bisere sveta čisto blizu, na dosegu roke. Poleg prelepe Slovenije in naših gora, so eden takšnih lepot sveta tudi italijanski Dolomiti. Od mojega enotedenskega potepanja po njih bi izpostavil spodnje točke, ki so se mi najbolj vtisnile v spomin.

Jezero Sauris sredi Karnijskih alp

Samo dobro uro vožnje od slovenske meje (od Rateč), še preden se Dolomiti zares začnejo, leži najvišje ležeča vas v Karnijskih Alpah, Sauris di Sopra (1394m) oziroma Zahre, kot mu rečejo domačini. Obiskovalci Saurisa boste navdušeni nad pravljično kuliso skalnatih gorskih vrhov, ki ga obdajajo, ali pa nad alpskimi kočami, ki se vzpenjajo po pobočjih, ostali pa nad čudovitim turkizno modrim jezerom Sauris, okoli katerega so speljane sprehajalne poti. Okoliške gore so zelo zanimive za gorske ture, zato sva se na eno takih odpravila s sinom Tristanom. Povzpela sva se na goro Morgenleit (1975m) od koder je nastala spodnja fotka s pogledom na jezero Sauris.

Posebnost Saurisa je tudi govorica tamkajšnjih prebivalcev. Ti namreč ne govorijo italijansko, ampak nemški dialekt, ki se je v gorski izolaciji obdržal in izoblikoval iz govorice kmetov, ki so tja prišli sredi 13. stoletja. Poleg jezika so v Saurisu in okolici razvili tudi edinstveno kulinariko, ki je mešanica avstrijske in italijanske. Sestavljajo jo sestavine, ki so sad domače pridelave na okoliških pašnikih. Proizvajajo namreč različne vrste sirov, najpomembnejša specialiteta, ki je tudi geografsko zaščitena, pa je dimljen pršut.

Naravni park Tre Cime

Točka, ki je na potovanju v gorovju Dolomiti ne smete izpustiti je zagotovo naravni park Tre Cime in prekrasna gora Tre Cime di Lavaredo (2999m). Gora ima tri markantne vrhove, od koder tudi ime Tre Cime. Za vstop v park in parkirnino je potrebno plačati 25eur, vendar je vredno vsakega centa, saj je pokrajina okrog gore je čudovita in nezemeljsko lepa. Iz parkirišča pod kočo Auronzo (Rifugio Auronzo, 2320m) se lahko odpravite na nezahtevno pot okoli gore, ki ob počasni hoji traja okoli 4 ure. Na poti boste šli mimo treh koč Rifugio Lavaredo, Rifugio Locatelli (od koder je najlepši razgled na goro) in Malga Langalm.

Jaz sem bil tam z otrokom, tako da sem se odločil samo za krožno pot. Za tiste, ki si želite malce adrenalina pa je v bližini ferrata. Drugi, ki si želite osvajati vrhove lahko pot podaljšate na bližnji Monte Paterno (2744m). Na goro Tre Cime je možen samo alpinističen dostop, kot vidite na spodnji sliki so stene skoraj navpične.

Pred vstopom v park Tre Cime pa vas čaka še en biser Dolomitov, vas Misurina (uvodna slika). Njena najbolj prepoznavna atrakcija je jezero, ki leži na višini 1756 metrov nad morsko gladino in v katerem se ogledujejo bližnje gore. Misurina je znana po svoji posebni mikroklimi in čistem zraku, zato se njen obisk priporoča vsem, ki imajo radi naravo, še posebno tistim, ki imajo težave z dihali. Na vsaki strani jezera sta stara veličastna hotela, ob jezeru pa je speljana sprehajalna pot. Ob njem se je potrebno ustaviti vsaj za kakšno uro, če ne za cel dan.

Sella Ronda

Sella Ronda je krožna pot okoli gorskega masiva Sella, ki jo dobro poznajo ljubitelji smučanja, saj povezuje štiri velika smučarska središča (Alta Badia, Val Gardena, Canazei in Arabba) v eno ogomno – Dolomiti Superski. Poleti pa je tukaj še lepše, saj te prekrasne gore kar kličejo, da jih osvojite, obenem pa so ceste čez prelaze pravi raj za kolesarje. Med prej omenjenimi smučarskimi središči se vije cesta čez znane gorske prelaze: Passo Campolongo, Passo Falzarego, Passo Pordoi (zame najlepši), Passo Sella, Passo Val Gardena. Tukaj potekajo tudi številne kolesarske dirke, kot je naprimer “Maratona dles Dolomites”, katere sem se tudi sam udeležil.

Marmolada

Marmolada je s 3343 metri najvišja gora v verigi Dolomiti. Ob jasnem dnevu je z nje mogoče videti Jadransko morje, Benetke in tudi slovenske alpe. Ima več vrhov, njen najvišji Punta Penia (3343m), ki je na skrajnem zahodu, proti vzhodu pa njihove višine padajo. Sledijo Punta Rocca (3309m), Punta Obretta (3230m), Monte Serauta (3069m) in Pizzo Serauta (3035m). Južna stran gore je izredno prepadna in strma, na severni strani gore pa je ledenik Ghiacciaio della Marmolada, ki je največji kar jih premorejo Dolomiti.

Marmolada je skozi vse leto zelo obiskana turistična točka. Pozimi jo obiskujejo smučarji, saj je na njej smučišče, ki je povezano s smučišči v Sella Rondi, najbližje od njih je Arabba. Poleti pa je oblegana od planincev in turistov, ki se lahko vse do njenega vrha Punta Rocce, povzpnejo z žičnico. To smo naredili tudi mi, saj je vožnja z žičnico pravo doživetje, še posebej za otroke.

Čez goro je pred prvo svetovno vojno potekala meja med Italijo in Avstro-Ogrsko, zato so med vojno njeni vrhovi in ledenik pod njo postali prva bojna črta t. i. tirolske fronte. V spomin na to je na Marmoladi možen ogled bukerjev in vojnega muzeja.

Gardsko jezero

Na poti nazaj v Slovenijo smo se ustavili tudi ob Gardskem jezeru, natančneje na njegovem severnem delu v kraju Riva del Garda. Poiskali smo plažo in uživali v kopanju in sončenju. Gardsko jezero je največje jezero v Italiji in daje občutek, kot da si na morju (samo da voda ni slana ;)). Jezero je ledeniškega nastanka in na severu obdano z gorami skupine Baldo. Če bi imeli več časa bi se povzpeli še na enega od teh vrhov. Za navdušence nad ferratami ima pogorje Baldo tudi nekaj teh.

Jezero ima številne majhne otoke, največji med njimi je Isola del Garda. Glavni pritok vanj je reka Sarca, edini iztok pa reka Mincio. Posebno doživetje je tudi vožnja po zahodni strani otoka, kjer se nahajajo slikovite vasice in na trenutke prepadna obala. Ker je jezero zelo veliko vzame pot od severa do juga skoraj dve uri vožnje, vendar se splača, saj so razgledi fantastični.

Natančen potopis in načrt poti po Dolomitih bom pripravil v kratkem. Do takrat pa veselo raziskujte Slovenijo in se gibljite v naravi.

Vsi vemo, da je slon velika žival, vendar ko ga vidiš od blizu v naravi, lahko šele zares dojameš njegovo veličino. Moja odločitev za safari je bila Tanzanija, natančneje park Serengeti. Tam sicer slon ne bo edina divja žival, ki jo boste videli, bo pa gotovo največja. Tanzanija oz. naravni park Serengeti je najbolj vreden ogleda pozimi, natančneje okoli novega leta, ker se takrat živali selijo na jug. Ogromne črede gnujev, zeber in ostalih živali potujejo iz Kenije, čez nacionalni park Serengeti (Tanzanija) proti jugu, kjer je več vode in posledično več hrane. Isto počne tudi trop slonov na posnetku.

Voda je ključni element v njihovem življenju, zato vedno poskrbijo, da se od nje ne oddaljijo preveč. V vodi neznansko uživajo ob pitju in kopanju, če pa je dovolj globoka se vanjo celo potopijo. Namesto brisače, si ob koncu kopeli pomagajo s suho zemljo, ki si jo posujejo po telesu. Nastali sloj prahu in blata prekrije plast vlažne kože, ki jih nato ščiti pred nadležnim mrčesom, ki ga v Afriki nikoli ne zmanjka.

Slon spada v družino trobčarjev in v skupino sesalcev. V družino spadajo tri še živeče vrste slonov: afriški gozdni slon, afriški savanski slon in azijski slon poznan tudi kot indijski slon. Afriški slon je večji, ima večja ušesa in oklja od azijskega. Samec afriškega slona lahko zraste do 4 m v višino in tehta tudi do 9 ton, teža samice pa lahko doseže 7 ton. 

Kako živi slon?

Slon je rastlinojeda žival. Travo, listje, manjše veje, ter sadje si nabira s trobcem. Gromozanski apetit poteši z 225 kg rastlinja in 136 litri vode na dan, čeprav več kot polovico zaužite hrane sploh ne predela, ampak jo direktno izloči. Zaradi tega je koristna žival tudi za okolje, saj semena iz njegovega blata hitro poženejo in širijo rastlinske vrste naokoli. S čimer popravi vsaj manjši del škode, ki jo sicer pusti za seboj na pašnikih, kjer pomnedra in uniči še veliko več rastlinja, kot ga uspe pojesti.

Slon živi v družinski skupnosti, ki jo imenujemo trop. Najmočnejši samec, ki premaga drugega samca, postane vodja tropa ali alfa samec. Sicer pa slon slovi po svojem globokem socialnem čutu, zaradi katerega ima močne družinske vezi. Spoštovanje in skrb izražajo celo ob smrti družinskih članov, ki jih “pokopavajo” z vejami in listi. Nato pa v znak žalovanja ostanejo ob truplu tudi do več ur! Samice in mladiči odraščajo pod vodstvom ene od odraslih samic, ki je v sorodu z vsemi ostalimi člani družinske skupnosti. Medtem ko manjši samci odrinejo po svoje, kako hitro spolno dozorijo. Povežejo se z drugimi samci in živijo v manjših čredah vse dokler se ne “osamosvojijo”.

Slon svoja okla uporablja za razkopavanje in odmikanje ovir. Enega od njih uporablja pogosteje, zato je krajši in bolj zaobljen. Največji okel afriškega slona je meril 3,1 m in tehtal 105 kg, ampak ponavadi so dosti manjši. Slon ima šest zob, ki jih uporablja za premlevanje hrane in jih menjajo štirikrat v življenju. V starosti okoli 70 let mu izpade zadnji komplet zobov, zato ne more več jesti in pogine.

Slonice se parijo, ko dopolnijo 14-15 let in nosijo mladička kar 22 mesecev! Ta meri v pokončni drži približno 85 cm in tehta 120 kilogramov. Doji se najmanj dve leti, včasih pa tudi mnogo dalj. Samica običajno vsake štiri leta povrže po enega mladiča, zato ima ponavadi dva različno stara mladiča naenkrat. In ju, seveda, v primeru ogroženosti brani z vsem srcem.

Slonji zvoki

Kar so nekoč interpretirali kot kruljenje želodca, danes velja kot “slonji jezik”. Značilno globoko mrmranje, ki prihaja iz globine trobca in goltanca se sliši kot zamolko grgranje. Kadar pa slon utihne, pa sporoča drugim v tropu, da zaznava prežečo nevarnost.

V primeru, da pride do sporov med posameznimi sloni, jih praviloma rešujejo na prijateljski način. Nižji slon se običajno podredi nadrejenemu, večjemu slonu, takoj ko ta pokaže grozeče znake kot sta zvitje trobca ali vrtinčenje prahu. V teh trenutkih slon spusti svoj značilni zvok – trobentanje, kar naredijo tudi takrat, ko želijo pregnati sovražnike.

Lev nima zamanj naziva “Kralj živali”, s svojo mogočnostjo je prava paša za oči. Da se soočite iz oči v oči s to zverjo, je najboljša izbira Tanzanija, natančneje park Serengeti. Lev sicer ne bo edina divja žival, ki jo boste videli, bo pa ena od najveličastnejših. Tanzanija oz. naravni park Serengeti je najbolj vreden ogleda pozimi, natančneje okoli novega leta, ker se takrat živali selijo na jug. Ogromne črede gnujev in zeber potujejo iz Kenije, čez nacionalni park Serengeti (Tanzanija) proti jugu, kjer je več vode in posledično več hrane. Čredam pa sledijo plenilci kot je lev, zato je takrat največ možnosti, da ga vidimo od blizu – vendar raje ne preblizu! Kot lahko vidite, lev na naslovni sliki ni bil zelo zadovoljen z našo bližino, zato je rahlo zarenčal in pokazal svoje dolge in ostre zobe.

Na linkih si oglejte posnetke dveh levov, ki sem se jima uspel približati na neverjetno razdaljo; prvi lev se leno sprehaja, saj ve da mu ne preti nobena nevarnost, razen od kakšnih starejših in močnejših samcev. Pogosto se namreč borijo med sabo za teritorij ali za prisvojitev kardela – nekaj česar mlajši lev na spodnjem posnetku še nima. Ovohava teren, da bi se prepričal, da v bližini ni še kakšnih levjih samcev.

Levje krdelo

Zanimivo pa je, da levinj ne najdemo le na tleh, temveč tudi med drevesnimi krošnjami! Njihovo zavetje je varneje, predvsem pa hladnejše in prijetnejše kot vroče afriško sonce. Nekatere Leve v Serengetiju nadzirajo (z namenom preučevanja njihovega življenja v divjini) z ovratnico, kakršno ima levinja na sliki.

Si predstavljate, da bi pojedli 30 kg mesa v enem samem obroku? Lev bi temu rekel: “Mala malica!”. Kot strasten mesojedec se hrani z gnuji, zebrami, antilopami, žirafami ter z različnimi glodalci. In povrh vsega prepustijo lov levinjam, ki v krdelu skrbijo za hrano. Odlikujeta jih izjemna spretnost in hitrost, predvsem pa uspešno medsebojno sodelovanje med pregonom plena. V času mojega obiska sem ravno uspel ujeti enega izmed njihovih obrokov – nesrečnega gnuja, ki se ga je najprej lotil lev (vodja krdela je prvi), nato pa še levinje. Najedli se bodo do sitega, ostanke pa pustili drugim zverem, hijenam in pticam. V sezoni selitve je hrane toliko, da ne pojedo vsega kar ubijejo, ampak včasih lovijo tudi “za zabavo”.

Lev in njegovi mladički

Levji mladički so neverjetno prisrčne živali. Skotijo se že po štirih mesecih brejosti, slepi in nemočni, saj šele po dveh tednih odprejo oči. Še mesec ali dva so nato odvisni od materinega mleka (še ne jedo mesa), zato jih samica skriva v brlogu pred zunanjimi plenilci. Njeni zelo skrbni in ljubeči pozornosti smo bili priča tudi na lastne oči.

Kljub pohvalnemu sodelovanju med levinjami v krdelu, pa pravilo izvisi, ko pride do mladičev. Zanje predstavljajo ostale levinje iz krdela nevarnost, zato jih mora mati paziti tudi pred njimi. V ta namen vstopi lev, ki jih varuje v času, ko je mama samica na lovu. Mladiči ostanejo v kardelu do 4 leta, ko se že naučijo lova. Do takrat pa levinja budno pazi na okolico in preži na morebitno nevarnost kot lahko vidimo na sliki.

Lev je lena žival

Lev je za razliko od levinje precej len. Osredotoča se na dve glavni nalogi: branjenje svojega ozemlja in krdela, ter skrb za razplod. Zanimivo pa je, da niti nad tem ni vedno navdušen, zato pobudo pogosto prevzamejo samice. Kljub vsemu, pa se “kralja živali” upravičeno drži njegov sloves. Za svoje krdelo skrbi z izjemno predanostjo in nežnostjo, medtem ko do drugih nastopa agresivno in napadalno. Kolikor sem ga imel priložnost videti na safariju v Tanzaniji, sem dobil občutek, da je lev lena žival, ki večino časa prespi v senci, zato je tudi večina njegovih fotk podobnih spodnji :).

Podvodni svet Filipinov je res čudovit in raznovrsten, zato je poleg čudovitih plaž vrhunec potovanja na Filipine, Plavanje s kitovci (največjo ribo na svetu), z morskimi želvami, v jati med tisočimi sardelami in med pisanimi ribami. Opazovanje prelepih raznobarvnih koral, morskih zvezd in drugega morskega živeža je nepozabna iskušnja, ki mi bo za vedno ostala v spominu.

Podvodni živalski svet

Morske želve je na Filipinih moč videti na veliko mestih. Jaz sem jo videl na otoku Belicasag (na izletu iz Alona beach-a), vendar ne čisto od blizu. Videl sem jo tudi na izletu z ladjico iz Port Bartona (otok Palawan). Več morskih želv naenkrat sem videl v plitvini plaže v Moalboalu, kjer so se veselo pasle v morski travi. Prav nič se me niso bale, pravzaprav se zame sploh niso zmenile. Lahko sem jih mirno snemal od blizu in jih opazoval.

Morska želva iz plaže Moalboal se je dvignila na gladino, da je zajela zrak. Res zanimiva in veličasna žival, ki mi jo je bilo v veliko veselje opazovati, ter plavati z njo.

V kraju Oslob na otoku Cebu lahko zaplavate s kitovci, največjo ribo na svetu (ang. whale shark). Kitovci so vrsta morskega psa, vendar se prehranjujejo s planktonom. Dosežejo velikost tudi do 20m, vendar najpogosteje zrastejo okoli 10m. V centru za opazovanje kitovcev v Oslobu se lahko odločiš ali boš te velikane opazoval iz čolna ali boš zaplaval med njih. Seveda je zame obstajala samo ena možnost, to je biti priča temu, da mimo tebe priplava kot avtobus velika riba, ki odpre usta tako na široko, da te iztegnjenega požre. Še dobro, da nisem plankton :).

Kitovcev je bilo v vodi veliko, zato ker so jih ribiči hranili. Pravilo je bilo, da se jim ne smemo približati na manj kot 3 metre, kar je bila nemogoča naloga, saj so kitovci sami plavali mimo nas, na razdalji enega metra. Potrebno je bilo samo iztegniti roko in že si ga lahko pobožal po repu. Res veličastne živali, človek sploh ne opazi ostalih lepih raznobarvnih rib okoli kitovca :).

Koralni svet

Lepa oranžno-črna ribica je stražila svoje domovanje v morski travi med koralami. Tudi ko sem se ji približal, se ni prestrašila, temveč je zaplavala proti meni, da me prepodi stran.

Vidimo lahko korale zelo zanimivih barv, še posebej, če se med njimi znajde tudi zlata. To sem našel v plitvinah plaže Hidden beach, ki smo jo obiskali na izletu z ladjico iz El Nida (Palawan).

Najlepše korale vseh barv in oblik smo videli na koralnem vrtu med izletom z ladjico iz Port Bartona. Nekatere korale so spominjale na grmovje, nekatere na možgane, nekatere na drevesne gobe ali pa na lokvanje,…

Ribe vseh barv in oblik so plavale okoli nas in tako poskrbele, da nam med koralami ni bilo dolgčas.

Da pa vidiš vse te podvodne lepote, ki jih ponujajo Filipini, pa je obvezna maska. Ne skrbite, če jo pozabite doma, saj jo na vsakem izletu z ladjico dobite gratis. Tara vas pozdravlja in vas vabi, da si tudi vi ogledate podvodni svet Filipinov.

Med božično novoletnimi prazniki sva se s partnerko odpravila na potovanje v Oman. Ko sva prebirala izkušnje ostalih popotnikov, sva ugotovila, da najbolje doživiš Oman s terenskimi vozili 4×4. Obstajajo območja, ki jih drugače sploh ni možno prečiti, obenem pa jih nikakor ni za izpustiti!

Izbirala sva med potovanjem v lastni režiji in podobnim potovanjem z agencijo. Zaradi večje varnosti in brezskrbnosti na potovanju, sva se odločila za agencijo Samsara. To je bila odlična izbira, saj sva tako v 10 dneh, videla maksimalno število lepih kotičkov Omana. Zaradi tega tudi nisva imela težav z iskanjem znamenitosti in nastanitev. Čeprav se na potovanje navadno odpraviva sama, sva bila tokrat hvaležna za zanimive zgodbe in razlage vodičke. Tako nama je obogatila izkušnjo v tej čudoviti deželi. Najboljša odločitev pa je bila, da sva se v Oman odpravila s terenskimi vozili.

Puščavski svet Omana s terenskimi vozili

Že drugi dan proti večeru smo se zapeljali med sipine najlepše Omanske puščave Wahiba, ki obsega kar 12.500 m2 površine. Dolga je 180 km in široka 80 km in je poimenovana po tukaj živečem plemenu Bani Wahiba.  Kljub temu, da je to puščava, v njej živi kar 16.000 nevretenčarjev in kar 200 vrst drugih živali. Dokumentarnih pa je tudi 150 različnih vrst domače flore.

Vožnja s terenskimi vozili po puščavskem pesku Omana

Mi smo jo uspeli prečiti s terenci v šestih urah vožnje (če ne upoštevamo postankov). “Cesta” čez puščavo izgleda kot zvožen pesek, ki je ponekod utrjen in podlaga ravna, tako da vožnja poteka hitro. Ponekod pa je potrebno prečiti peščene hribčke in sipine, kar je zahtevnejše, ampak zato zanimivejše. Ponekod je “cesta” polna grbin in lukenj, zaradi česar je vožnja počasna in utrujajoča. Kljub vsemu pa je vožnja po puščavi in sipinah eden od vrhuncev potovanja in zelo lepa izkušnja. Na potovanjih v arabske in afriške države, tamkajšnje puščave obiščete na kamelah ali s terenci, ki jih vozijo lokalni vodiči. Tukaj pa smo se z izzivom spoprijeli sami in oblikovali avanturo po lastni meri.

Adrenalinski navdušenci smo lahko, po navodilih vodiča (beduina), na peščeni sipini preizkušali svoje znanje vožnje v pesku. Lahko smo divjali, se zakopavali, drseli skozi pesek, preizkušali avtomobilske in svoje limite v pesku,…

Beduini se poleg svojih tradicionalnih poslov (živinoreje in ročnih obrti) preživljajo s tem, da so vodiči odpravam v puščavo. Eden takšnih je bil tudi naš vodič Abdulah, ki smo ga obiskali v njegovem domovanju. Njegova družina nas je pogostila s kavo, sadjem in dateljni. Njihovo domovanje je skromno (malo večji šotor), vendar so videti izjemno srečni.

• 

• 

Tretji dan smo pri kraju Al Khaluf zavili s terenskimi vozili na plažo in se peljali po njej. Moker pesek se je pod težo avtomobila pogrezal, avto pa je rahlo zanašalo levo in desno. Čudovita izkušnja.

Bela puščava s terenskimi vozili

V Beli puščavi so nam terenska vozila prišla še kako prav, kajti pesek je bil precej mehak in si se vanj lahko hitro zakopal. To se nam je enkrat tudi zgodilo, vendar smo se hitro izkopali. Če ne bi imeli terencev, bi morali namesto kampiranja na mehkem pesku, kampirati na kamniti podlagi na robu puščave.

Bela puščava je veliko manjša od Wahibe, vendar je nekaj posebnega, zaradi skoraj bele barve peska. Čudovite bele sipine pa se končajo v Indijskem oceanu. Najlepši del doživetja Bele puščave je kampiranje v njej, saj je puščava prijetno topla tudi ponoči. Na nebu nad njo pa sveti na tisoče zelo svetlih zvezd (bolj svetlih kot pri nas). Bivanje v Beli puščavi pa nama bo ostalo v lepem spominu tudi zaradi božanske božične potice. Sredi puščave sta nam jo pripravila in skuhala (nismo imeli pečice) Ana in Boris.

• 

• 

Gorski svet Omana

Še en teren je bil tak, da smo nujno rabili terenska vozila, to je bilo gorovje Al Hajar. Zaradi želje po avanturističnem potovanju se goram nismo izognili in jih obvozili, ampak smo zavili direktno preko njih. Čez gorovje so vodile divje makadamske ceste, ki so bile prepadne, nezavarovane, ozke in strme. Bilo je tako strmo, da ceste pred seboj sploh nisem videl. Prav tako nisem vedel, da lahko avto s petimi ljudmi in poln prtljage zmore takšen klanec. Samo dodajal sem plin in upal, da se ne bomo ustavili,… in hvala bogu se res nismo. Klanec smo premagali brez večjih težav, kot vse druge podobne klance in spuste. Ostal pa nam je adrenalinski spomin in lepe fotke iz Omanskega gorovja.

Oman si je brez terenskih vozil težko predstavljati, sploh če ga želite doživeti v polnem sijaju. Nikar ne odlašajte, hitro na enkratno pustolovščino ;))).

Ali moram za potovanje po Omanu najeti terensko vozilo?

Če želite prečiti zahtevne terene, kot sta puščavi Wahiba in Bela puščava, ter gorovje Al Hajar, potrebujete terenska vozila s pogonom 4×4. Oman pa brez obiska teh naravnih znamenitosti, ne morete doživeti v polnem sijaju.

Katere so najlepše točke Omana, ki jih ne smete izpustiti?

Nikakor ne smete izspustiti naslednjih znamenitosti: kanjona pod goro Jabel Shams, vasice Balad Sayt (sredi gorovja Al Hajar), soteske Wadi Shab, puščave Wahiba, Bele puščave, Muškata in Nizwe.

Koliko stane najem terenskega vozila?

Dacio Duster lahko dobite že za 50€ na dan. Preverjeno je, da Dacia Duster zmore vse strme poti v gorovju Hajar in se ne zakoplje v puščavski pesek, če sta v avto samo dve osebi. Če bo avto uporabljalo več ljudi z dodatno prtljago pa potrebujete večja terenska vozila, kot so Toyota Land Cruiser / Prado, Mitsubishi Pajero, Nissan Pathfinder,… Cene teh terencev pa se gibljejo okoli 100€ na dan.

Vse najlepše plaže Filipinov imajo čisto turkizno modro morje. Večinoma so peščene in obdane s palminimi gozdički, kateri jim dajejo še dodaten čar. Palawan pa ima težje dostopne plaže obdane z ostrimi skalami. Na mestnih plažah lahko uživate v športnih aktivnostih (kajak, sup, zipline čez plažo,…) in ob poceni, ampak odličnih koktejlih. Na divjih plažah Filipinskih otokov lahko uživate v snorklanju med prelepimi koralami, ribami in celo morskimi želvami. Lahko pa tudi v miru ležite na vročem pesku in se sončite. Skoraj na vsakem koraku pa si lahko privoščite osvežujoč kokosov sok direktno iz kokosovega oreha. Ali ni to čisti užitek? Oglejte si najlepše plaže Filipinov, ki sem jih posnel na svojem potovanju.

Filipine sestavlja 7641 otokov, od katerih je 2770 poseljenih. Celotna dolžina obale je 36.289 kilometrov, kar pomeni, da imajo Filipini peto najdaljšo obalo med vsemi državami na svetu. Ob tako dolgi obali skoraj ni dvoma, da tukaj najdemo ogromno plaž.

Katere pa se vam zdijo najlepše plaže Filipinov?

Dumaluan Beach je čudovita peščena plaža s čistim turkiznim morjem in posejana s tipičnimi filipinskimi čolnički.

Sončni vzhod na eni od najživahnejših plaž na Filipinih. Na plaži Alona se zbirajo turisti in vodiči, da odpotujejo na dnevne izlete po okoliških otokih.

Deviški otok je tako majhen, da je cel otok ena velika plaža na kateri domačini pripravljajo morske sadeže na različne načine. Tukaj se ustavijo turisti na dnevnem izletu z ladjico iz kraja Alona Beach.

Ni lepšega kot srkanje odličnega koktejla v barčku na plaži in poslušanje chill-out glasbe. Na plaži Las Cabanas se je poleg tega, možno čez njo zapeljati z zip-linom iz bližnjega hriba.