Korzika je otok v Ligurskem morju med Francijo in Italijo. Zaradi bližine Italiji bi lahko rekli, da je italijanski otok, kar je v zgodovini tudi bil, ampak ga je leta 1768 Genovska republika zaradi dolga odstopila Franciji. Korzika je več kot pol manjša od Slovenije. S približno 250 tisoč prebivalci ponuja zanimivo kombinacijo gorskega sveta, čudovite skalne (klifaste) obale in neskončnih peščenih plaž. Atraktivna je tako za aktivne popotnike in avanturiste, kot za dopustnike željne lepih plaž. Za obojne pa ponuja še prelepa kamnita mesta, ki te popolnoma očarajo.

Prebivalci se trudijo ohranjati svojo edinstvenost, tako na jezikovnem področju kot tudi sicer. Močno si želijo samostojnosti in odcepitve od Francije. Naše poimenovanje otoka je podobno kot v korzijščini – Corsica (Korzika), francozi pa otok imenujejo Corse. Grb krasi mavrska glava na spodnji sliki, ki jo srečate na vsakem koraku po Korziki. V nadaljevanju pa vabljeni k branju, kako sva midva preživela osem dni na tem prekrasnem otoku.

1. Dan – Severna Korzika

Potovanje se je za naju pričelo malo pred 1.00h ponoči, ko sva štartala od doma. Čez 5 ur in pol sva prispela v pristanišče Livorno, se vkrcala na trajekt in čez cca.4,5 ure zapeljala na cesto v Bastiji. Korzika – končno sva prispela. Pred prvo nočitvijo v mestecu I’lle Rousse, naju je prepričala krasna soteska reke Asco, kjer sva se na hitro ohladila od vročega korziškega sonca in uživala v ambientu obrečnega skalovja in dreves.

Seveda pa sva morala preizkusiti tudi toplino morja, zato sva se kakšnih 10 km pred mestecem I’lle Rousse ustavila na prekrasni peščeni plaži Losari, kjer so naju zabavali ogromni valovi brez konca.

Namestila sva se v kampu Les Oliviers in se po promenadi podala na ogled mesta. Ponaša se z lepimi restavracijami, barčki, parki, ki ponoči prav zaživijo, ko jih obsijejo luči in napolnijo gosti. Sicer pa mesto slovi kot idealen kraj za opazovanje sončnega zahoda, ki je najlepše viden na polotoku na koncu mesta. Seveda sva poskrbela, da ga v živo doživiva tudi midva.

• 

• 

2. Dan – Mondena Korzika

Na poti iz I’le Roussa proti Calviju sva se ohladila v morju na prekrasni plaži Arnella.

V Calviju sva si najprej ogledala trdnjavo, ki za svojim obzidjem skriva celo mesto. V središču le-tega si oglejte prekrasn cerkev, ki je ohranila takratni izgled in notranjost. Mogočno obzidje in ogromni obrambni stolpi nudijo navdušujoč razgled na calvijski zaliv. V labirintu ozkih ulic se čas kar ustavi. Živahno glavno ulico polnijo butiki s spominki, oblačili in kulinaričnimi “posladki” (mesni narezki, vina, restavracije in kavarne). Tamkajšna marina pa postreže s pravo pašo za oči, kjer razkošju kar ni konca.

Sledila je slikovita panoramska vožnja iz Calvija do Porta. Ozka, ovinkasta in prepadna cesta naju je peljala nad zahodno korziško obalo, kjer je še posebej adrenalinsko srečanje z avtodomom ali večjim vozilom. Hribi so posejani s skalami, ki so od znotraj votle. Morje s svojo turkizno barvo kar kliče po temu, da se vržeš vanj, ampak poti do njega ni veliko. Midva sva odkrila pot v eno od uval, ki poleg dostopa do plaže ponuja še restavracijo U Nichjaretu, kjer se lahko okrepčate s korziškimi dobrotami.

Na pol poti do Porta je kraj Galeria od koder se cesta vzpe čez hribe (prelaz Palmarella) in ponudi spektakularne razglede. Cesta nas pelje iz zaliva v zaliv in ko misliš, da si videl najlepšega je naslednji še lepši. Na poti do Porta sva se peljala tudi skozi vas U Curzu, malo za šalo, ampak čisto zares;).

Dan sva zaključila z dramatičnim sončnim zahodom, ki naju je pospremil vse do Porta, kjer sva se nastanila v kampu Sole e Vista.

3. Dan – Slikovita zahodna Korzika

Porto je simpatično turistično mesto v ozkem zalivu, ki se v notranjosti hitro dvigne v gore, kar mu daje poseben čar. Ob tem, da je morsko letovišče z izjemnimi izleti z ladjico, je tudi izhodišče za izlete v gore. Midva sva takoj zjutraj kupila karte za izlet z ladjico na polotoka Scandola in Capo Rosso. Pred odhodom ladjice sva imela čas, zato sva se povzpela na star stražni stolp, ki krasi vhod v mesto in izgleda kot da se vzpenja iz morja.

Plovba z ladjico

Ladjica nas je sprva vodila na sever, na ogled polotoka in naravnega parka Scandola od koder so se na vse strani ponujali izjemni razgledi skalnih formacij in jam. Vodičke, žal nisva razumela, ker je govorila le v francoščini, zato sva se morala znajti sama in povezovati tistih nekaj besed, ki sva jih razumela z vsem kar naju je obdajalo. Na polovici izleta smo imeli postanek v Girolati, simpatični vasici z utrdbo podobno tisti v Portu in veliko ponudbo barov ter restavracij (v zalivu je zasidranih ogromno jadrnic), Po treh urah sva se polna vtisov vrnila v Porto.

Polurni postanek na kopnem je bilo ravno dovolj za malico, nato pa smo krenili na drugi izlet proti jugu, do polotoka Capo Rosso. Krajši izlet (1,5h) je bil še bolj impresiven od prejšnjega, predvsem zaradi naravno izdolbenega tunela v skali skozi katerega smo se zapeljali z našo ladjico. Za piko na i pa smo pokukali v še dve jami, ki sta bili sicer preozki, da bi zapeljali skoznje, sta pa doprinesli k veliko bolj doživeti izkušnji korziških klifov. Če nimate časa za oba izleta, izberite Capo Rosso.

Popoldansko sonce sva uživala ob bazenu in dih jemajočem razgledu na morje in gore. Atmosfera je bila res fenomenalna – to morate doživeti. Večer sva zaokrožila z odlično večerjo, ob spremljavi kozarčka (ali dveh ) korziškega roseja, ki sta dopolnila že tako popoln dan.

4. Dan – Iz obale v višave

Iz Porta sva napotila do znamenitih skalnih sten Les Calanques de Piana. Stene se spuščajo skoraj do morja, tako da bi jim lahko rekli tudi klifi med katerimi je gotovo najbolj posebna skala z luknjo, ki ima pod pravim kotom obliko srca. Neskončne gmote skalovja prepredene z obilnim zelenjem, so res prava paša za oči, ki se je ne naveličaš zlahka.

Nadaljevala sva do starodavne vasice pod Unescovo zaščito, Piana, ki stoji na majhni ravnini nad prepadom, ki sega vse do morja. Privoščila sva si jutranjo kavico in sprehod skozi zanimivo vasico. Lahko se odločite tudi za enourni treking do morja, pod vasico je namreč en mali zalivček in plaža. Pri mestu Cargese sva se spet pripeljala na obalo, vendar se tam nisva ustavila, ker sva vroč sončni dan raje izkoristila na prelepih peščenih plažah, ki se vrstijo kar ob cesti. Težko se je odločiti, katera je lepša in kje bi se ustavil, zato sva uživala kar na dveh različnih plažah.

• 

• 

Ker pa sva želela poleg korziške morske klime, doživeti tudi gorsko, sva zavila v notranjost, nazaj med hribe na prelaz Sevi. Mimo vasice Cristinacce sva se pripeljala v Eviso, luštno gorsko vasico, ki slovi po svoji več kilometrski “kostanjevi poti”, ki vodi vse do velikega kanjona in slapu. Odločila sva se, da se do razgledne točke nad kanjonom zapeljeva kar z avtom in čeprav si prelepega razgleda nisva “prislužila”, sva v njem vseeno uživala.

Pujski ob cesti

Ob spokojni gozdni cesti, ki se vseskozi po malem dviguje, sva med potjo poslikala tudi več pujskov, ki leno poležavajo in se ne pustijo prav nič motiti. Sicer pa so živali na prostem znana Korziška posebnost.

Prečkala sva prelaz Col de Vergio, kjer stoji ogromen kip device Marije in se nato spustila v kraj Albertacce. Pod velikim kamnitim mostom Ponte Alto se skrivajo prelepi tolmuni, zato priporočam postanek za osvežitev. Voda je hladna, ampak primerna za kopanje, Barva reke, beli kamni v strugi in ob njej ter prelepa okolica med gorami so čudoviti.

Tik pred končnim ciljem dneva sva si v kraju Calacuccia ogledala velikanski jez in jezero, ki ga je ta ustvaril. Dan sva zaključila v kampu Monte Cintu, ki se nahaja nad krajem Lozzi in pod največjo goro na Korziki – Monte Cinto. Vzpon nanj sva si začrtala za naslednji dan, zato je mirno vzdušje gorskega kampa toliko bolj prijalo. Gostoljubjen lastnik naju je sprejel ob francoskih šansonih in razkazal kamp, ki ga krasijo mogočna kostanjeva drevesa, borovci z nenormalno velikimi storži, nasadi sivke in rumenega rmana.

5. Dan – Gorska Korzika

Dan sva začela ob 4.40h zjutraj, ko sva se podala na najvišjo goro Korzike – Monte Cinto. Moja draga me je pospremila do bivaka Erzo, sam pa sem pot nadaljeval do vrha te mogočne gore z višino 2706m. Pot je bila naporna, ampak razgled na vrhu fantastičen. Ves trud je bil poplačan.

• 

• 

Pot je označena z možici, ki pa jih včasih zmanjka, tako sem se večkrat znašel v brezpotju in si pomagal le s sliko zarisane poti, ki mi jo je dal lastnik kampa. Priznati moram, da je bila izkušnja precej bolj adrenalinska kot sem pričakoval. Čeprav sem računal na to, da bo spust lažji del poti, je bil vseeno naporen zaradi hude vročine. Bil sem hvaležen, da sem s hojo začel tako zgodaj zjutraj.

Popoldne sva počivala v senci kostanjev, vse dokler naju pot ni zanesla naprej, proti kraju Corte. Do tja vodi pot skozi slikovito sotesko, ki je precej prepadna in zato resnično čudovita – ta del poti me je večkrat spomnil na italjanske Dolomite. Mesto Corte je zgodovinsko središče Korzike ujeto med gorami in odlično izhodišče za pohodniške in kolesarske ture.

Mesto je narejeno kot utrdba na hribu z mogočnim obzidjem in obrambnimi stolpi. V bližini, skoraj tik pod glavnim stolpom je kamp Chez Bartho, kjer sva prenočila. Ob kampu najdete tudi krasno mini plažo, kjer se lahko na hitro ohladite v sladki vodi.

6. Dan – Restonica in južna Korzika

Jutro sva začela z izletom v slavno gorsko dolino Restonica, imenovano po reki, ki jo je izoblikovala. Čudovita pot skozi dolino nudi dih jemajoče poglede na globoke prepade s smaragdno vodo na dnu … ki pa včasih vzamejo dih tudi zaradi ceste, ki je večinoma povsem nezavarovana in široka le za en avtomobil. Vožnja je na določenih odsekih zato malce srhljiva. Parkirala sva na koncu doline in se podala do jezera Melu, kjer nama je enourno pot polepšalo več slapov, ki tečejo v neposredni bližini. Izlet lahko tudi podaljšate (za dodatnih 45 min) in se odpravite do drugega jezera.

• 

• 

Izkoristila sva še hlad tolmunov reke Restonice, se ohladila po vročem sprehodu in nato krenila preko polovice otoka do mesta Propriano. Skoraj tik pred prihodom pa naju je krasen obalni prizor prepričal v postanek, kjer sva nato (nenačrtovano) preživela več ur. Plaža v Abbartellu je združevala mešanico peska in skalnih čeri, zaradi česar je bila nekaj posebnega, še posebej v kombinaciji z visokimi valovi, v katerih sva se zabavala brez konca.

• 

• 

Plažo sva zapustila poznoo, kar je malce zmanjšalo najine možnosti pri izbiri kampa. Če sem iskren, sva ga v bistvu komaj dobila, saj se recepcije po večini zapirajo med 7. in 8.uro, midva pa sva plažo zapustila šele ob 20.20h … zaradi česar sva bila v prvih nekaj kampih povsem neuspešna. Naposled nama je le uspelo v zadnjem kampu Tikiti, tik pred Proprianom, kjer sva v polmraku postavila šotor. Za zaključek dneva sva si privoščila večerjo v bližnji lokalni gostilnici ter sprehod po promenadi mesta Propriano, ki pa na naju ni naredilo pretiranega vtisa.

7. Dan – Korzika v vsem svojem sijaju

Dan sva pričela z obiskom prelepega kraja med hribi Sartene. Sprehodila sva se skozi staro mestno jedro, znamenite ozke kamnite ulice in kupila nekaj spominkov, tradicionalnih jedi in izdelkov.

• 

• 

Med potjo do Bonifacia sva si s ceste ogledala znamenito plažo Roccapina, obiska le te pa nisva imela v planu, saj sva se raje odločila za plažo Du petit Sperone pri Bonifaciu. Plaža je v prekrasnem zalivu, ki je umeščen med skale in ponuja lep bel pesek in morje turkizne barve. Uživala sva na plaži v sicer dokaj oblačnem popoldnevu.

Nazaj grede v kamp sva si ogledala tudi veličastne klife pred Bonifaciem. Nastanili sva se v kampu L’Araguina, ki je tik pred tamkajšnjo luksuzno marino. Na hitro sva postavila šotore in odšla na ogled mesta in večerjo. Bonifacio je po mojem okusu najlepše mesto na Korziki, saj ponuja dih jemljejočo trdnjavo na klifu, ozke kamnite ulice, luksuzno marino, živahne ulice in odlično kulinariko.

8. Dan – Rajske plaže na vzhodu

To je bil najin zadnji dan Korzike, zato sva ga vzela bolj lahkotno in dopustniško. Odpeljala sva se proti Portu Vecchio-u in med mnogimi znanimi plažami Rondinara, Palombaggia in Santa Giulija izbrala slednjo. Plaža je res čudovita. Mehak pesek in turkizno modro morje, sta naju tam zadržala cel dan.

Glavno vročino dneva sva prebrodila skrita pod dežnikom, popoldan pa sva se odpeljala do kampa La Matonara, ki je v samem kraju Portu Vecchio in je do starega mestnega jedra le 10 minut hoje. Po odlični “zadnji” večerji, ki sva si jo pripravila v kampu, sva se podala raziskovati prelepo mestece na hribčku. Izkazalo se je za izjemno lepo in zanimivo mestece kot vsa korziška mesta zidano iz kamna, vendar bolj turistično – polno trgovinic, butikov in restavracij. Odličen kraj za zapravljivce.

• 

• 

Naslednje jutro pa sva imela dovolj časa le še za hitro ohladitev v bazenčku kampa in se odpravila na dolgo pot nazaj domov.

Korzika je res odlična destinacija za ljubitelje aktivnih počitnic, zato se bom definitivno še vrnil, saj me tam čaka še veliko dvatisočakov za osvojiti. Definitivno pa bom s sabo vzel tudi kolo, saj Korzika ponuja ogromno zanimivih gorskih cest za kolesarjenje. Prekrasna obala in osupljive plaže pa zagotavljajo rajski počitek po športnih aktivnostih ali samo odklop od službe. Korzika je ni tako strašno oddaljena destinacija, saj si od doma z avtom in s trajektom tam v dobrih 11-ih urah (od tega je vožnje s trajektom, vkrcavanja in izkrcavanja okrog 5 ur). Toplo priporočam!

Kaj morate videti na Korziki?

Po mojem okusu je najlepša točka na Korziki kraj Bonifacio na jugu. Utrjeno mesto na skalnem klifu izgleda fantastično (avgusta je tam festival svetlobnih učinkov-zelo lepo), skupaj z okolico ga je nujno obiskati. Poleg Bonifacia priporočam tudi Calvi, Porto (kot izhodišče za izlete z ladjico), Corte, dolina Restonica, zahodna obala od Calvija do Porta. Gore z najvišjim vrhom Monte Cintom in prelepe plaže, kjer ne morem izpostaviti najlepše.

Kakšna je cena trajekta na Korziko in koliko časa traja vožnja?

Trajekt stane od 150 – 350€. Letos poleti (2020) so se cene gibale okoli 200€, saj so se po epidemije močno pocenile. Če si vzel karte v akciji med delovniki si lahko prišel skozi tudi za 150€. Trajekti ponavadi odpeljejo zgodaj zjutraj med 6-7h iz Livorna (v pristanišču je potrebno biti 1h pred odhodom) in prispejo v Bastio po dobrih 4 urah vožnje. Iz Ljubljane do Livorna je slabih 6ur vožnje.

Kakšne so cene na Korziki?

Cene v trgovini so približno 10% dražje kot pri nas, razen svežega sadja in zelenjave, ki sta precej dražja kot pri nas. Dražji je tudi alkohol. Pol litra piva je v trgovini med 3-4€. Cene v restavracijah in gostilnah so vsaj 50% dražje kot pri nas (najbolj pijača). Cene parkirnin so podobne kot pri nas.

Kakšni so kampi na Korziki in koliko stanejo?

Kampi na Korziki so lepo urejeni in čisti. Tisti z dvema zvezdicama stanejo od 20 do 30€ na noč (za dve osebi, šotor in avtomobil). Tisti s tremi zvezdicami pa 30-40€. Med temi kampi ni velike razlike, saj imajo tudi kampi z dvema zvezdicama bazen in so čisti, zato predlagam te kampe razen, če vam lokacija ne ustreza.