Potovalci smo večinoma okupirani s potovanji v daljne kraje, velikokrat pa pozabimo na največje bisere sveta čisto blizu, na dosegu roke. Poleg prelepe Slovenije in naših gora, so eden takšnih lepot sveta tudi italijanski Dolomiti. Iz tega razloga smo se z družino odločili in raziskovanje te prekrasne pokrajine, kar priporočam tudi vsem bralcem bloga, saj je bila to za nas čudovita izkušnja. V nadaljevanju vam bom natančno opisal kako smo preživeli 6-dnevno avanturo. Vi pa se odločite ali jo boste kopirali ali si jo prikrojili po svoje. Dolomiti so tako zanimivi, da bi turo z lahkoto podaljšal na dva tedna, ampak prihranimo nekaj še za naslednjič ;).

1. dan: Kranj – Sauris

Iz Kranja smo se odpeljali mimo Kranjske gore in pri Ratečah prečkali mejo z Italijo, nato nadaljevali mimo Trbiža in Pontebbe do kraja Amaro, kjer smo zavili desno za Tolmezzo in se mimo njega pripeljali do Ampezza. Tam smo zavili desno na ozko ovinkasto gorsko cesto, ki nas je po kar nekaj serpentinah pripeljala na čudovito planoto, kjer se nam je prvo odprl pogled na čudovito turkizno modro jezero Sauris.

Najprej smo se zapeljali čez ogromen jez, ki je umetno ustvaril jezero Sauris in uživali ob pogledih, kolikor so nam to omogočali oblaki. Nadaljevali smo po levi strani jezera na prelaz Pura, kjer smo naredili krajši sprehod po gozdu, vendar se zaradi slabega vremena nismo odločili za pot na kakšnega od vrhov, temveč se vrnili do jezera in po njegovi desni strani pripeljali do kraja Sauris di Sopra, kjer smo imeli rezerviran apartma Albergo Diffuso Sauris (apartma cel v lesu, zelo lepo in urejeno).

Od tam smo se povzpeli na goro Morgenleit (1975m) od koder so se nam odprli čudoviti razgledi na Karnijske Alpe in jezero Sauris.

Posebnost Saurisa

Posebnost Saurisa je govorica tamkajšnjih prebivalcev. Ti namreč ne govorijo italijansko, ampak nemški dialekt, ki se je v gorski izolaciji obdržal in izoblikoval iz govorice kmetov, ki so tja prišli sredi 13. stoletja. Poleg jezika so v Saurisu in okolici razvili tudi edinstveno kulinariko, ki je mešanica avstrijske in italijanske. Sestavljajo jo sestavine, ki so sad domače pridelave na okoliških pašnikih. Proizvajajo namreč različne vrste sirov, najpomembnejša specialiteta, ki je tudi geografsko zaščitena, pa je dimljen pršut.

Vse to smo izvedeli v popoldanskem obisku kmečkega turizma “Monte Rucke” levo v hribih nad Sauris di Sopra. Preizkušali smo njihove dobrote, kot so različne vrste testenin z odličnimi siri in pršutom. Bilo je zelo okusno in razgled na dolino je bil res prekrasen.

2. dan: Sauris – Tre Cime – Jezero Misurina – Cortina d’Ampezzo

Dan smo začeli z zajtrkom na terasi apartmaja in dišečo kavico, nato pa se odpeljali naprej po gorski cesti med karnijskimi gorami proti dolini reke Piave, kjer se začnejo Dolomiti. Cesta in vožnja med gorami nam je ostala v lepem spominu in kar žal mi je bilo, da nismo imeli časa za postanek in pohod na katerega od vrhov. Priključili smo se na glavno cesto proti Cortini in zavili desno proti kraju Auronzo, kjer smo imeli kratek postanek ob umetnem jezeru in velikanskem jezu pod njim.

Nadaljevali smo do jezera Misurina, ki je obvezna postojanka zaradi mešanice glamouroznih hotelov, gorskih veljakov in prelepega jezera. Ujeli smo še čudovito dopoldansko svetlobo, ter naredili nekaj fotk. Gora v ozadju jezera je Monte Cristallo, ki je z 3221m ena najvišjih gora v Dolomitih. Kljub dih jemajočim pogledom pa nismo ostali dolgo, ker nas je čakala najpomembnejša točka dneva Tre Cime. Vedeli smo tudi, da se bomo k jezeru vrnili še popoldan.

Tre Cime (Trije vrhovi)

Kmalu smo vstopili v park Tre Cime za kar je potrebno plačati 25eur (vključena parkirnina) in se po široki gorski cesti pripeljali do koče Auronzo (Rifugio Auronzo, 2320m), ki je na podobni višini, kot naša Kredarica. Od tam smo se odpravili na nezahtevno krožno pot okoli gore Tre Cime (2999m), ki potega mimo treh koč Rifugio Lavaredo, Rifugio Locatelli (od koder je najlepši razgled na goro) in Malga Langalm.

Cela pot nam je ob počasni hoji vzela okoli 4 ure + 1 urni postanek. Celo pot smo lahko opazovali mogočne tri vrhove (tre Cime), videli smo bunkerje iz I. svetovne vojne in namakali noge v prekrasnih gorskih jezerih. Na poti je sicer kar precej turistov, vendar se nismo pustili motiti in zelo uživali v prekrasnem dnevu.

Nazaj grede smo se še enkrat ustavili ob jezeru Misurina, ki je znana po svoji posebni mikroklimi in čistem zraku, zato se njen obisk priporoča vsem, ki imajo radi naravo, še posebno tistim, ki imajo težave z dihali. Na vsaki strani jezera je en veličasten hotel (dvojčka), ob jezeru pa je speljana sprehajalna pot, ki smo jo prehodili polovico. Pot smo nadaljevali čez prelaz Tre Croci (trije Križi), od koder smo se spustili v Cortina d’Ampezzo. Sledil je še sprehod po tem mondenem kraju in seveda zaslužen sladoled.

3. dan: Cortina d’Ampezzo – Prelaza Falzarego in Valparola – La Villa – Corvara – Prelaz Gardena – Val Gardena

Iz Cortine smo se povzpeli na prelaz Falzarego. Prelepa gorska cesta nas je peljala pod goro Cinque Torri (Štirje stolpi). Nato smo se z gondolo povzpeli na vrh Lagazuoi (2835m), od koder je fantastičen razgled na dolomitske vršace in možnost sprehoda po grebenu. Tudi iz samega prelaza je možno narediti kratke ture, npr. do jezera Limides.

Preko prelaza Valparola smo se spustili v idilično vasico La Villa, ki je poleti štart enega najtežjih in najbolj obiskanih rekreativnih kolesarskih maratonov “Maratona dles Dolomites”, pozimi pa izhodišče za smučišče Alta Badia. Na njem je potrebno prekolesariti 4230m višinskih metrov in dolžino 138km, čez prelaze t.i. Sella Ronde. Plelazi na maratonu so: Passo Campolongo, Passo Pordoi (zame najlepši), Passo Sella, Passo Gardena, ter ostale: Passo Falzarego, Passo Valporola in najstrmejši in najvišji Passo Giao (2236m). Ta maraton sem tudi sam prevozil in v njem izjemno užival, čeprav je zelo zahteven.

Iz La Ville smo se odpeljali mimo Corvare na prelaz Gardena. Od koder smo se spustili v mesto Val Gardena, kjer smo prespali v hotelu Antares. Vseskozi na poti smo lahko spremljali smučarske sedežnice in gondole in se spominjali, kako super smo se imeli tukaj pozimi, ko smo smučali na smučiščih Alte Badie in Val Gardene.

4. dan: Val Gardena – Prelaz Sella – Canazei – Prelaz Fedaia – Marmolada – Alleghe

Najprej smo se iz Val Gardene povzpeli na prelaz Sella (2218m), ki ga vidite na sliki. Pokrajina je slikovita, visoke gore, pokrite s travniki, kar ponuja fantastične razglede.

Od tam smo se spustili v Canazei, od koder smo se usmerili levo proti prelazu Fedaia. Pred prelazom smo se ustavili na super prostoru za piknik. Tam smo se sprehajali ob potoku, igrali na otroških igralih. Na vrhu prelaza Fedaia se nahaja jezero Fedaia, nad njim pa se dviga mogočna in najvišja gora Dolomitov Marmolada, s 3343 metri. Ob jasnem dnevu je z njenega vrha mogoče videti Jadransko morje, Benetke in tudi slovenske Alpe. Južna stran gore je izredno prepadna in strma, na severni strani gore pa je ledenik Ghiacciaio della Marmolada, ki je največji kar jih premorejo Dolomiti.

Vzpon na vrh Marmolade

Marmolada je skozi vse leto zelo obiskana turistična točka. Pozimi jo obiskujejo smučarji, saj je na njenem ledeniku smučišče. Povezano je tudi s smučišči v Sella Rondi, najbližje od njih je Arabba. Poleti pa je oblegana od planincev in turistov, ki se lahko nanjo povzpnejo z žičnico. To smo naredili tudi mi, saj smo se iz vasi Malga Ciapela, kjer je postaja gondole, popeljali na vrh Marmolade. Čudovita izkušnja za otroke, malo manj pa za tiste, ki ne marajo višine, saj se gondola dviguje čez neverjetne prepade.

Pred prvo svetovno vojno je čez goro potekala meja med Italijo in Avstro-Ogrsko. Med vojno so njeni vrhovi in ledenik pod njo postali prva bojna črta t. i. tirolske fronte. V spomin na to je na Marmoladi možen ogled bukerjev in vojnega muzeja.

Dan smo zaključili s sprehodom skozi lepo vasico Alleghe, si privoščili sladoled in počitek ob jezeru, sicer pa je ta vas eno izmed izhodišč za smučišče Civetta.

5. dan: Alleghe – Falcade – Prelaz Valles – Predazzo – Cavalese

Najprej smo se odpeljali do mesta Falcade, kjer smo zavili levo na prelaz Valles.

Ta dan je bil namenjen pohodu po hribih, zato smo iz vrha prelaza odšli na potep proti bližnjemu vrhu Margherita. Kljub dokaj lepemu vremenu so se kmalu nad nas pripodili oblaki in megla, tako da smo videli le nekaj metrov predse in težko našli pravo pot. Vseeno pa se nam je uspelo skriti pred dežjem v prijetno planinsko kočo.

Nadaljevali smo pot do smučarsko-skakalnega središča Predazzo, dan pa zaključili v smučarsko-tekaškem središču Cavalese, v bližini katerega smo prespali. Za tiste, ki spremljate zimske športe so vam Dolomiti gotovo znani, zaradi številnih tekem za svetovni pokal, olimpijskih iger leta 2006 in ostalih velikih tekmovanj.

6. dan: Cavalese – dolina reke Adiže – Riva del Garda (plaža) – pot ob zahodni obali Gardskega jezera – Kranj

Iz Cavaleseja smo se odpeljali do skrajno zahodnega dela Dolomitov, doline reke Adiže. Po dolgem času smo spet zagledali večjo ravnino s čudovitimi zelenimi polji z gorsko kuliso v ozadju.

Avtocesta skozi to dolino nas je pripeljala do severnega dela Gardskega jezera, kraja Riva del Garda. Poiskali smo plažo in uživali v kopanju in sončenju. Gardsko jezero je največje jezero v Italiji in daje občutek, kot da si na morju (samo da voda ni slana ;)). Jezero ima številne majhne otoke, največji med njimi je Isola del Garda.

Posebno doživetje je tudi vožnja po zahodni strani otoka, kjer se nahajajo slikovite vasice in na trenutke prepadna obala. Ker je jezero zelo veliko, vzame pot od severa do juga skoraj dve uri vožnje, vendar so razgledi fantastični.

Po vseh teh dogodivščinah nas je čakala še 4 urna vožnja do doma. V okolici Gardskega jezera je tako lepo, da bi tukaj lahko imeli celotedenske počitnice. V bližini lahko namreč uživate v zabaviščnem parku Gardaland, safari parku in kar nekaj vodnih parkih, ampak to si bomo prihranili za katero od naših naslednjih potovanj, kamor bodo vključeni tudi Dolomiti.