Lev nima zamanj naziva “Kralj živali”, s svojo mogočnostjo je prava paša za oči. Da se soočite iz oči v oči s to zverjo, je najboljša izbira Tanzanija, natančneje park Serengeti. Lev sicer ne bo edina divja žival, ki jo boste videli, bo pa ena od najveličastnejših. Tanzanija oz. naravni park Serengeti je najbolj vreden ogleda pozimi, natančneje okoli novega leta, ker se takrat živali selijo na jug. Ogromne črede gnujev in zeber potujejo iz Kenije, čez nacionalni park Serengeti (Tanzanija) proti jugu, kjer je več vode in posledično več hrane. Čredam pa sledijo plenilci kot je lev, zato je takrat največ možnosti, da ga vidimo od blizu – vendar raje ne preblizu! Kot lahko vidite, lev na naslovni sliki ni bil zelo zadovoljen z našo bližino, zato je rahlo zarenčal in pokazal svoje dolge in ostre zobe.

Na linkih si oglejte posnetke dveh levov, ki sem se jima uspel približati na neverjetno razdaljo; prvi lev se leno sprehaja, saj ve da mu ne preti nobena nevarnost, razen od kakšnih starejših in močnejših samcev. Pogosto se namreč borijo med sabo za teritorij ali za prisvojitev kardela – nekaj česar mlajši lev na spodnjem posnetku še nima. Ovohava teren, da bi se prepričal, da v bližini ni še kakšnih levjih samcev.

Levje krdelo

Zanimivo pa je, da levinj ne najdemo le na tleh, temveč tudi med drevesnimi krošnjami! Njihovo zavetje je varneje, predvsem pa hladnejše in prijetnejše kot vroče afriško sonce. Nekatere Leve v Serengetiju nadzirajo (z namenom preučevanja njihovega življenja v divjini) z ovratnico, kakršno ima levinja na sliki.

Si predstavljate, da bi pojedli 30 kg mesa v enem samem obroku? Lev bi temu rekel: “Mala malica!”. Kot strasten mesojedec se hrani z gnuji, zebrami, antilopami, žirafami ter z različnimi glodalci. In povrh vsega prepustijo lov levinjam, ki v krdelu skrbijo za hrano. Odlikujeta jih izjemna spretnost in hitrost, predvsem pa uspešno medsebojno sodelovanje med pregonom plena. V času mojega obiska sem ravno uspel ujeti enega izmed njihovih obrokov – nesrečnega gnuja, ki se ga je najprej lotil lev (vodja krdela je prvi), nato pa še levinje. Najedli se bodo do sitega, ostanke pa pustili drugim zverem, hijenam in pticam. V sezoni selitve je hrane toliko, da ne pojedo vsega kar ubijejo, ampak včasih lovijo tudi “za zabavo”.

Lev in njegovi mladički

Levji mladički so neverjetno prisrčne živali. Skotijo se že po štirih mesecih brejosti, slepi in nemočni, saj šele po dveh tednih odprejo oči. Še mesec ali dva so nato odvisni od materinega mleka (še ne jedo mesa), zato jih samica skriva v brlogu pred zunanjimi plenilci. Njeni zelo skrbni in ljubeči pozornosti smo bili priča tudi na lastne oči.

Kljub pohvalnemu sodelovanju med levinjami v krdelu, pa pravilo izvisi, ko pride do mladičev. Zanje predstavljajo ostale levinje iz krdela nevarnost, zato jih mora mati paziti tudi pred njimi. V ta namen vstopi lev, ki jih varuje v času, ko je mama samica na lovu. Mladiči ostanejo v kardelu do 4 leta, ko se že naučijo lova. Do takrat pa levinja budno pazi na okolico in preži na morebitno nevarnost kot lahko vidimo na sliki.

Lev je lena žival

Lev je za razliko od levinje precej len. Osredotoča se na dve glavni nalogi: branjenje svojega ozemlja in krdela, ter skrb za razplod. Zanimivo pa je, da niti nad tem ni vedno navdušen, zato pobudo pogosto prevzamejo samice. Kljub vsemu, pa se “kralja živali” upravičeno drži njegov sloves. Za svoje krdelo skrbi z izjemno predanostjo in nežnostjo, medtem ko do drugih nastopa agresivno in napadalno. Kolikor sem ga imel priložnost videti na safariju v Tanzaniji, sem dobil občutek, da je lev lena žival, ki večino časa prespi v senci, zato je tudi večina njegovih fotk podobnih spodnji :).